A veste kako je, ko se vam kakšen napovedan dogodek, ki se vam zdi sicer neprijeten, zdi še dovolj daleč, da vas ne obremenjuje? Potem pa, z vsakim dnevom bližje je težje, pa bi se ga najrajši kar izognili? Po možnosti nekam daleč stran, ne samo pod kovter domače spalnice, ker je to čisto preblizu?

No, tako nekako se trenutno počutim jaz. Sicer mislim, da je porod nekaj čudovitega, lepega. Ampak kolikor se spomnim, tudi hudičevo bolečega. Pri Sari se spomnim, da sem se po sprejemu v porodnišnico, pa med pripravami na porod, še šalila z osebjem. Ena od sester je celo komentirala, da sem zelo sproščena glede na to, da sem na poti v porodno sobo. Ne vem, kako bo tokrat. Vem pa, da se ur, preden dobim našo punco v roke, ne veselim. In res bi se jim najrajši izognila. Iskreno? Že dva dni se doma precej smilim sama sebi in gruntam, kako in kaj. Nobena Modrost rojevanja ali ne vem kakšen zapis o magičnosti in orgazmičnosti poroda mi ne pomaga.

Eno neizpodbitno dejstvo pa ostaja. Nekako bom morala še enkrat skozi to. Samo upam, upam, da vsaj še tri tedne ne.