Pa smo že skoraj tam! Ne bom olepševala stvari. Zadnje tedne me je začelo prav pošteno stiskati. Kaj, če se bo to, kar mi vsi napovedujejo, uresničilo in bo dojenček prišel hitreje, kot imam zapisano v materinski knjižici? In potem začnem računat, kdaj bo dojenček donošen. Pa kdaj bi lahko prišel, če pride malo prej, pa kdaj, če malo kasneje. In to malo prej je lahko že čez nekaj tednov!!! Da ne omenjam še tega, da me skoraj vsak, ki me vidi, že pošilja v porodnišnico. Poslušam komentarje, kot na primer: ‘Saj do novega leta pa že bo, ne?’ ‘Hmmm, ne, če imam jaz kaj besede pri tem.’

Koliko se je moj trebušček uspel v zadnjih tednih povečati, je razvidno iz naslednje fotke.

Začela sem mrzlično iskati, kam se je pogreznila naša zibka – in jo po dveh tednih raziskovanja le našla. Iz naše skrivne ‘luknje’ pri babici sem izvlekla vse možne vreče z mini oblekicami, da vidim, kaj sploh še imam. Voziček je na dosegu roke, če bi ga slučajno potrebovali. Lupinica je sicer še na strani, ampak v načrtu. Na srečo mojega moža in moje denarnice ne kompliciram. Točno vem, kaj sem potrebovala v prvo in kaj bom potrebovala tokrat in razni zakomplicirani ležalniki, vibracijski stoli in vozički za več tisoč evrov nikakor ne pridejo v poštev. Po drugi strani še sreča, ker jih tako ali tako ne bi imeli nikamor dati.

No, potem pa še druga tema. Spet ta porod… Mislim, če bi se dalo, bi ta del res najrajši preskočila. Konkretno porodno sobo in kakšne 3 tedne po tem, da gre najhujše mimo. Saj pri Sari je bilo vse skupaj zelo po šolsko, brez kakšnih večjih odstopanj, ampak tistih bolečin pa še vedno nimam v najlepšem spominu. Saj me je mož potolažil: ‘Saj lahko tokrat vzameš epiduralno.’ ‘Hvala res, še vedno moram rodit!!!’

V zadnjih tednih smo se tudi veliko fotkali. Sicer mislim, da sem objektivno gledano mogoče malenkost pretiravala, ampak zdaj, ko imam prvih nekaj fotografij, sem res vesela, da se nam je uspelo organizirati in da sem k delu fotografiranj uspela zmotivirati tudi svojo družino.

Toliko za pokušino: Z Urško, ki jo najdete na Prav posebno, sva imeli studijsko fotografiranje v intimnem vzdušju in nastale so res čudovite, minimalistične fotografije. Pokažem vam lahko žal le tole, ostalo bo za naše oči. Urška, še enkrat hvala za čudovite fotografije in izkušnjo!

Z Alenko, ki ustvarja Tam pod lučjo, sva imeli stilirano fotografiranje v zelo mrzlem jutru na -7 stopinjah, potem pa smo ustvarili še nekaj družinskih fotografij. Za začetek si poglejte spodnjo fotografijo, vse podrobnosti in več fotografij pa vam zaupam v blog objavi naslednji teden.

Kaj vse se je dogajalo prejšnji mesec, si lahko preberete tukaj.

Če vas še karkoli zanima, poklikajte sem, drugače pa se beremo po novem letu. Imejte se radi in lepo praznujte!