Ko so mali otroci prežeti z velikimi čustvi, je naša naloga, da z njimi delimo svoj mir in ne, da se pridružimo njihovemu kaosu.L.R. Knost

Moja hčerka se sicer zelo rada fotografira, je pa za to včasih potrebno malo spodbude in motivacije. Prijateljice so že kdaj omenile, da njihovi otročki niso vedno veseli, ko zagledajo enega od staršev s fotoaparatom ali telefonom v rokah. Takrat postanejo kar naenkrat aktualne vse mogoče vragolije, za katere vedo, da bodo starše na koncu prisilile v kapitulacijo. In uganite kaj – pri vseh otrocih je približno enako, vaš ni prav nič posebnega. 😉

Včasih je lahko težava v tem, da se vmešavamo v njihove aktivnosti zato, da naredimo fotografijo točno tako, kot smo si jo zamislili, namesto da bi samo pustili, da se dogodki pred nami odvijejo po svoje. Meni so vedno najbolj všeč tiste fotografije, ki se zgodijo spontano in brez tistega nadležnega: ‘Sara, daj poglej me!’ (No, saj mi je tudi od teh kakšna res dobra, ampak večinoma ne.)

Starši lahko hitro postanemo frustrirani, ker ne uspemo ustvariti nečesa, kar smo videli nekje na internetu, pri drugih starših na FB, pri drugih fotografih. Ni res? Jaz sem se sčasoma naučila, da je najbolje, da vsakemu fotografiranju pustim svojo pot. Sploh pri otrocih. Če ne želijo sodelovati, zaradi katerega koli razloga, jih v to ne bom silila. Malo se umaknem, neham ‘težit’ in pustim, da se dogodki odvijejo sami od sebe. In se! Vedno se!

Tisti starši, ki imamo otroke stare od 2 do 5 let, imamo pa veliko dela še s posebno začimbo, brez katere ne gre – trmico.

Zbrala sem nekaj idej, kako fotografirati najbolj zahtevne otročke.

1. Zapomnite si, zakaj fotografirate

Fotografiram zato, ker to rada počnem, pa tudi zato, da bo cela družina imela spomine na čas, ko so bili otroci majhni. Ne želim, da so to samo ‘narejeni trenutki’ (čeprav od časa do časa mi čisto paše ustvariti kaj takega), predvsem si želim, da so ‘resnični’. Zamislite si nekaj, kar počnete vsak dan ali vsak teden in to zabeležite tudi v fotografiji. Naredite fotografijo in potem pospravite fotoaparat. Ostanite prisotni.

2. Razložite ‘zakaj’ tudi otrokom

Povejte, zakaj je to pomembno. Na primer: ‘Tole fotografiram zato, da boš imela v spominu ta trenutek tudi, ko boš odrasla.’ In: ‘Tako super voziš kolo, tole fotografijo bom potem pokazala še atiju.’ Če bodo otroci razumeli, zakaj to počnete, bodo raje sodelovali.

3. Imejte skupne foto sprehode

Midve s Saro to počneva zelo pogosto. Otroci so tako ali tako radi zunaj. Skupaj greva v gozd, vozit kolo ali pa samo do sosede prababice. Vedno lahko nastanejo dobre fotografije! (In ja, velikokrat zaostanem ali pa tečem naprej, da se to zgodi.)

4. Prikažite vse skupaj kot igro

Recite recimo: ‘Stavim, da lahko ujamem tvoje male hitre prstke na nogi!’ in začnite fotografirati. Lahko se igrate skrivalnice za to, da ujamete iskren nasmeh in skrite očke. Naredite dejavnost zabavno, namesto, da jo predstavite kot obveznost. Tudi fotografije bodo bolj naravne in sproščene. Zapomnite pa si, da pospravite fotoaparat, ko se otrok tega naveliča. Ker potem enostavno ni več prijetno za nobenega, pa še negativen priokus pusti ob naslednji priložnosti.

5. Fotografirajte jih tudi, ko spijo

Včasih so tihi trenutki tisti, ki so najlepši. Želim si zapomniti svojo hčerkico, kako se je stiskala k meni, ko je imela vročino in kako včasih zaspi poleg mene, če grem skupaj z njo spat. Kako fotografirati te trenutke? Ja, tudi s telefonom (kot spodnja fotografija), v poštev pride pa tudi dnevni spanec, tik preden se zbudijo, ko sobo lahko nevsiljivo razsvetlite.

6. Prepustite kontrolo otrokom

Na tak način pa lahko raziščete svet tudi skozi njihove oči. ‘Kaj je tisto, kar bi fotografiral v tem trenutku?’ ‘Kako fotografirati žabo sredi luže?’ No, sicer se je pri Jaši to izkazal najbolj zanimiv izbor tako, da smo prišli z dopusta z 200 fotografijami zvezd (ali pa črnimi kvadrati, saj ni velike razlike) in 200 fotkami školjk. Tudi to zaznamuje otroštvo. Kako fotografirati najzahtevnejše male stranke? Za spodnjo fotografijo je dal idejo prav Jaša. Jaz sem mu morala samo slediti.

7. BODITE NA FOTOGRAFIJI!

Ta mi sicer ne gre tako zelo dobro. Redko se postavim pred fotoaparat in če se, ne vem čisto dobro, kaj početi. Najlažje mi je v bistvu ne gledati v njega. Ampak – otroci bodo zagotovo z veseljem pogledali vaše skupne fotografije, ko boste odrasli. Zato bodite prisotni! Kako fotografirati sebe z otroci? Kakšna dodatna pomoč v obliki dodatnega para rok je dobrodošla. Veliko fotoaparatov pa ima že wi-fi povezavo s telefonom ali pa možnost uporabe daljinskega prožila. Poiščite navodila!

(Fotografija je izpod rok Martine Zaletel – Utrinki časa. Hvala, Martina!)

8. Natisnite vaše fotografije

Tale mi gre sicer bolj srednje dobro, ampak se res nameravam izboljšati. Najljubše fotografije nam visijo po stanovanju na raznih produktih. Vsak mesec razvijem nekaj najljubših fotografij, ki jih z otrokoma skupaj nalepimo na steno v otroški sobi. Nastal je že kar lušten kolaž dogodkov, ki nas spremlja vsak dan. Skupaj z otroci je gledanje fotografij za nazaj res neprecenljivo. Njihovi komentarji vas znajo presenetiti in nasmejati. Ko sva s Saro gledali moje nosečniške fotografije, je bil recimo njen komentar: ‘Mami, kako si me pa ti to pojedla?’ Ko bodo otroci videli svoje fotografije v obliki, ki jo lahko primejo in dajo kamorkoli, bodo tudi bolj zainteresirani za sodelovanje. Razvite fotografije recimo delajo čudeže pri Jaši, ki je zdaj star 7 let. Po novem z veseljem kdaj stopi pred objektiv!

Upam, da vam vsaj kakšen od nasvetov pride prav. Če pa vas zanima, kakšna je pri meni izkušnja fotografiranja otrok in družin v naravi, pa lahko kliknete še sem!