Nosečniško fotografiranje – 1. del

Težje bi izbrala boljši čas za objavo, kot je tole obdobje mraza. Mislim, da se tisto ledeno jutro, na katerega smo se dogovorili za nosečniško fotografiranje v naravi, skoraj lahko primerja…

Da začnem od začetka… Nekje od sredine nosečnosti naprej so se v moji glavi začele oblikovati ideje, kakšna nosečniška fotografiranja bi si želela. Na srečo imam kar nekaj kolegic fotografinj – mamagrafinj, s katerimi sem lahko te svoje ideje premlevala in oblikovala do končne izvedbe.

Hotela sem se fotografirati na malenkost drugačen način in v ta okvir je padla tudi ideja o fotografiranju v malo bolj posebni obleki. Ampak, kje jo dobiti in obenem ne zapraviti tudi celega premoženja? Po raziskovanju vseh možnosti sem obleko naročila s Poljske. Ne bom sicer šla v detajle, kako sem se odločala za model in barvo, ker me ob spominu na tistih nekaj dni in mojo neodločnost še zdaj rahlo boli glava. Temno modra barva me sicer spremlja že od poroke, kar sem sicer ugotovila šele naknadno, se mi zdi pa zanimivo naključje.

Torej… Tistega meglenega sobotnega jutra sem si budilko nastavila na 6-to uro zjutraj. Ko je zvonila in sem se spravljala k sebi, sem se resno spraševala, če sem čisto pri sebi, da za fotografiranje vstajam tako zelo zgodaj. Ko sem stopila ven, v -6 stopinj, se je ta glas v moji glavi še okrepil, saj je bilo res res mraz. Ampak dobro, če sem se že tako odločila in za povrh potunkala poleg še tri ljudi, potem je treba zadevo še izpeljati do konca, ne?

Moj asistent (in brat) Rok se mi je pridružil že doma, prijateljica Alenka (ustvarja Tam pod lučjo), ki me je fotografirala, pa je zaparkirana čakala, da jo pobereva. Na Jezeru se nam je za asistenco pridružila še Katja, ki ustvarja pod imenom Ohana-K. Žal nas ni pričakal spektakularni sončni vzhod, kot smo upali, pač pa zelo zelo megleno jutro.

Alenki sem že vnaprej povedala, da ne mislim zmrzovat več kot 15 minut. Alenka se mi je samo smejala. Sem bila optimistka, ne? Bi lahko sklepala iz svojih izkušenj in vedela, da se znajo ta fotografiranja mimogrede raztegnit na ‘samo še to poskusimo’ in ‘kaj pa če bi naredili še to?’ Ta časovni okvir se je potem seveda raztegnil na slabo uro, ravno toliko, da smo zamenjali pomola in sem dobro začela čutiti, kako mi začenjajo odmirati prsti na rokah in nogah.

Kako sem se počutila ob fotografiranju? Zanimivo, res. Recimo, da zdaj lahko veliko bolje razumem tiste prve, nerodne trenutke, ko nisem čisto dobro vedela, kaj bi pred objektivom počela. Pa tudi to, da po nekaj minutah vse skupaj postane veliko lažje in bolj naravno. Ob super vodenju prave fotografinje pa sploh! Sicer se na fotografiranju nisem počutila ne vem kako glamurozno, prej kot ledena palica, ampak ko sem videla fotografije, sem pa Alenki lahko rekla samo: ‘WOW!’

Res HVALA vsem trem še enkrat, da ste ‘trpeli’ z mano na nečloveških temperaturah! Hvala tebi, Alenka, da si našla v meni to, kar  vidite na spodnjih fotografijah. <3 Hvala Katja in Rok, da sta poskrbela za vse ostale malenkosti, ki fotografiranju na tak način dajo piko na i!

Na koncu smo se seveda ogreli na čaju v bližnji gostilnici. O pogledih naključnih prisotnih, ki so lahko celo sceno spremljali skozi okno, pa raje ne bi, se že tako sama počutim dovolj noseča in zmešana. 😀

img_6557x-edit-2 img_6561x-edit img_6573x-edit-edit img_6581x-edit-2 img_6589x-edit img_6643x-edit img_6646x-edit img_6660x img_6694x-edit-edit

Na srečo nas je na družinskem delu fotografiranja, ki smo ga imeli po tem, ko smo se ogreli po tejle izkušnji, pričakalo sonce. Več o tem pa v naslednjem tednu! 😉

Obleka je na voljo tudi za vaša nosečniška fotografiranja in izposojo, v kolikor bi katera imela takšne želje.

Več o nosečniškem fotografiranju pri meni najdete tukaj, o poteku moje nosečnosti pa tukaj.

Napiši komentar

Your email address will not be published. Required fields are marked *