Zadnjih nekaj tednov je bilo bolj napornih, kot sem pričakovala. Sicer sem tik pred zadnjim trimesečjem nosečnosti (kaj, kam je čas šel?), ogromen trebuh pa me je že začel ovirati pri vsakodnevnih aktivnostih. Kar naenkrat je zavezovanje čevljev (sebi in Sari, logično) postalo neskončno naporno. Zapenjanje avtomobilskega pasu čez otroški sedež je postala zelo nepriljubljena jutranja in popoldanska rekreacija. Da ne govorim o tem, da se včasih z avtomobilskega sedeža pobiram kot nasedli kit. Ob daljših sprehodih konkretno čutim medenico in malenkost zatečene noge.
Začela sem več razmišljati o tem, kako se bodo stvari spremenile, ko pride nov član. Kar malo otožno, če sem čisto iskrena, ker sta Jaša in Sara zdaj že tako lepo samostojna in sodelovalna. Zanima me, kako bo to spremenilo našo trenutno dinamiko. Dojenčka se zelo veselim, me vseeno malo stisne, ko vem, da to pomeni spet vsaj pol leta neprestanega življenja v dvoje za to, da bo dojenje vedno mogoče, vsaj leto in pol oči na hrbtu, pa še ob straneh za povrhu. Malo sem že pozabila, kako je ne-spati več kot tri ure v kosu več kot eno leto in včasih se res vprašam, kako bo vse skupaj šlo.
Zadnje čase hodim lepo skupaj s Saro spat, tako da se mi zdi, da mi res manjka časa za vse tekoče obveznosti, kaj šele, da bi se lotila česa dodatnega. V pripravah, priznam, še vedno nisem. Vsaj ne na veliko. Bo že čas za to v zadnjih dveh mesecih. Konec koncev, kaj pa rabiš za dojenčka?
Ta teden sem kar nekaj energije vložila tudi v organizacijo ‘mini lifestyle fotografiranja’ mene z otrokoma. Končno smo bili na kupu cela družina in fotograf, mojega asistent Roka. Naračunala sem, da bo zunaj dovolj svetlo, ker je v naši mini spalnici res samo eno mini okno. Nakupila bele obleke, ker jih ponavadi iz čisto praktičnih razlogov ne nosimo. In kaj se je potem zgodilo? Sara ni hotela obleči nove majčke. Otroka sta bila od petih minut, kolikor sem se trudila, razpoložena za fotkanje ravno 30 sekund, po obrokih seveda, in v neusklajenih intervalih. Jaz sem se počutila kot kit in nisem vedela, kaj naj naredim sama s sabo, da bom na fotkah izgledala vsaj približno sproščena. Tako da mamice in bodoče mamice, res razumem, vse možne skrajnosti. Od tega, kako se počutite, ker niste ravno v svojem ‘običajnem’ stanju, do tega, da se otroci kar naenkrat začnejo obnašat kot podivjani volčji mladiči in nikakor ne izgleda, da bo katera koli fotka s fotošutinga uspela. Ampak vedno nekaj uspe! In če je to takale fotka od ‘nekje vmes’, ki izžareva res tisto pravo energijo, je zagotovo vse skupaj vredno tistih nekaj ur živciranja in vsega prej in vmes. Ker bodo ostale za vedno. S Sara v obdobju novega pričakovanja res velikokrat gledava fotografije iz časa, ko je bila ona še v trebuščku in kako je odraščala in ti trenutki so res neprecenljivi.
Kako pa smo povedali, da pričakujemo dojenčka?
Če pa te zanima, kako pri meni poteka fotografiranje nosečnice, pa najdeš več informacij tukaj.