Pa smo že na polovički nosečnosti! Kako hitro gre!

Počasi dojemam, da sem res noseča. Trebuh mi je tako ali tako zrasel že čisto preveč. Poleg tega sem navajena početi ogromno stvari, po možnosti naenkrat in v precej hitrem tempu. Pa ugotavljam, da enostavno ne gre več tako, kot včasih.

Za primer: prilagajati moram tempo hoje, drugače me zna kaj kar naenkrat zategniti pod trebuhom. Klanci in stopnice so mi postali že pravi mini napor- po parih korakih sem zadihana, kot zadnja parna lokomotiva. Počitka rabim vedno več- zadnje čase hodim redno spat skupaj s Saro, da lahko normalno preživim dneve. Čez vikende pa si redno vzamem čas tudi za najin popoldanski počitek. No, kar se apetita tiče, pa rajši ne bom komentirala, ker bi lahko pojedla vse, kar vidim.

In ne glede na to, da počivam skoraj vsak trenutek, ko lahko, me je ta teden vseeno uspela položiti trebušna viroza, ki menda razsaja vsepovsod. Zdaj pa samo upam, da nisem uspela okužiti še vseh okrog mene.

Drugače sem pa kar malo presenečena nad tem, kako mirno doživljam tole nosečnost, res je v primerjavi s prvo čisto nasprotje. Niti me ne moti, ko me naključni mimoidoči božajo po trebuhu- če se vsaj malo poznamo, naj jim bo. Skoraj me ne motijo večna vprašanja, če sem noseča- ja, še vedno se kdo najde, ki rajši previdno to vpraša. In ponavadi z nasmehom odgovorim, da nisem samo debela. In seveda, kdaj imam rok. Delim z veseljem! Brez slabe vesti sem tudi okrepila svojo prehodno in zimsko garderobo, da bom s trebuščkom normalno preživela naslednje mesece.

Nekaj časa me že razveseljujejo mini brcike. Še malo, pa jih bosta lahko čutila tudi moja dva!

Vas zanima, kaj se je dogajalo v 18. tednu? Pokukajte še sem.

Kako pa smo povedali, da pričakujemo dojenčka?

Če pa te zanima, kako pri meni poteka fotografiranje nosečnice, pa najdeš več informacij tukaj.